RSSVsi vnosi z oznako: "Amerika"

Liberalna demokracija in politični islam: Iskanje Common Ground.

Mostapha Benhenda

Ta dokument skuša vzpostaviti dialog med demokratično in islamsko politično teorijo.1 Medsebojno delovanje med njima je zmedeno.: na primer, da bi pojasnili razmerje med demokracijo in njihovim pojmovanjem idealne islamske politične
režim, pakistanski učenjak Abu 'Ala Maududi je skoval neologizem "teodemokracija", medtem ko je francoski učenjak Louis Massignon predlagal oksimoron "sekularna teokracija". Ti izrazi kažejo, da so nekateri vidiki demokracije ocenjeni pozitivno, drugi pa negativno. na primer:, Muslimanski učenjaki in aktivisti pogosto podpirajo načelo odgovornosti vladarjev, kar je odločilna značilnost demokracije. Nasprotno, pogosto zavračajo načelo ločevanja med vero in državo, ki se pogosto šteje za del demokracije (vsaj, demokracije, kot jo poznajo danes ZDA). Glede na to mešano oceno demokratičnih načel, zdi se zanimivo določiti koncept demokracije, ki je podlaga za islamske politične modele. Z drugimi besedami, poskusiti bi morali ugotoviti, kaj je demokratično v "teodemokraciji". V ta namen, med impresivno raznolikostjo in pluralnostjo islamskih tradicij normativne politične misli, v bistvu se osredotočamo na širok tok misli, ki sega nazaj do Abu Ala Maududija in egiptovskega intelektualca Sayyeda Qutba.8 Ta poseben miselni trend je zanimiv, ker je v muslimanskem svetu, leži v osnovi nekaterih najzahtevnejših nasprotij širjenju vrednot, ki izvirajo iz Zahoda. Temelji na verskih vrednotah, ta trend je razvil politični model, ki je alternativa liberalni demokraciji. Na splošno, koncept demokracije, vključen v ta islamski politični model, je proceduralni. Z nekaj razlikami, ta koncept se zgleduje po demokratičnih teorijah, ki jih zagovarjajo nekateri konstitucionalisti in politologi.10 Je tanka in minimalistična, do določene točke. na primer:, ne opira se na noben pojem ljudske suverenosti in ne zahteva nobene ločitve med vero in politiko. Prvi cilj tega prispevka je izdelati to minimalistično zasnovo. Podrobno ga ponovimo, da bi to zasnovo ločili od njene morale (liberalni) temelje, ki so sporne s posebnega islamskega stališča, obravnavanega tukaj. Prav zares, demokratični proces običajno izhaja iz načela osebne avtonomije, česar te islamske teorije ne potrjujejo.11 Tukaj, pokažemo, da takšno načelo ni potrebno za opravičevanje demokratičnega procesa.

Islamska reformacije

Adnan Khan

Italijanski premier, Silvio Berlusconi se je po dogodkih v 9/11:
»...zavedati se moramo superiornosti naše civilizacije, sistem, ki ima zagotovljeno

dobro počutje, spoštovanje človekovih pravic in – v nasprotju z islamskimi državami – spoštovanje

za verske in politične pravice, sistem, ki ima svoje vrednote razumevanje različnosti

in strpnost ... Zahod bo osvojil ljudi, kot bi premagala komunizem, tudi če je

pomeni spopad z drugo civilizacijo, tisti islamski, obtičal, kjer je bil

1,400 pred leti ...« 1

In v a 2007 poroča inštitut RAND:
»Boj, ki poteka v večjem delu muslimanskega sveta, je v bistvu vojna

ideje. Njegov izid bo določil prihodnjo usmeritev muslimanskega sveta.«

Gradnja zmernih muslimanskih mrež, Inštitut RAND

Koncept "islah" (reforma) je pojem neznan muslimanom. Nikoli ni obstajal vseskozi

zgodovino islamske civilizacije; nikoli se ni razpravljalo ali celo upoštevalo. Bežen pogled na klasiko

Islamska literatura nam kaže, da ko so klasični učenjaki postavili temelje usul, in kodificirano

njihove islamske odločitve (fiqh) gledali so le na razumevanje islamskih pravil, da bi

jih uporabite. A similar situation occurred when the rules were laid down for the hadith, tafseer and the

Arabic language. Scholars, thinkers and intellectuals throughout Islamic history spent much time

understanding Allah’s revelation – the Qur’an and applying the ayaat upon the realities and coined

principals and disciplines in order to facilitate understanding. Hence the Qur’an remained the basis of

study and all the disciplines that evolved were always based upon the Qur’an. Those who became

smitten by Greek philosophy such as the Muslim philosophers and some from amongst the Mut’azilah

were considered to have left the fold of Islam as the Qur’an ceased to be their basis of study. Thus for

vsak musliman, ki poskuša izpeljati pravila ali razumeti, kakšno stališče je treba zavzeti do določenega

vprašanje Kur'ana je osnova te študije.

Prvi poskus reforme islama se je zgodil na prelomu 19. stoletja. Na prelomu

stoletju je bil Ummah v dolgotrajnem obdobju zatona, kjer se je globalno razmerje moči premaknilo

iz kalifata v Britanijo. Vse večje težave so zajele Khilafet, medtem ko je bila Zahodna Evropa notri

sredi industrijske revolucije. Ummet je izgubil svoje prvotno razumevanje islama, in

v poskusu, da bi obrnil upad, ki je zajel Uthmanijeve (Otomani) nekaj muslimanov je bilo poslanih v

West, in posledično postali navdušeni nad tem, kar so videli. Rifa'a Rafi' al-Tahtawi iz Egipta (1801-1873),

ob vrnitvi iz Pariza, napisal biografsko knjigo z naslovom Takhlis al-ibriz ila talkhis Bariz (The

Pridobivanje zlata, ali Pregled Pariza, 1834), hvalijo njihovo čistočo, ljubezen do dela, in zgoraj

vso družbeno moralo. Izjavil je, da moramo posnemati to, kar se počne v Parizu, zavzemanje za spremembe v

islamske družbe od liberalizacije žensk do sistemov vladanja. Ta misel, in drugim všeč,

je zaznamovala začetek trenda ponovnega odkrivanja islama.

Islam na Zahodu

Jocelyne Cesari

The immigration of Muslims to Europe, North America, and Australia and the complex socioreligious dynamics that have subsequently developed have made Islam in the West a compelling new ªeld of research. The Salman Rushdie affair, hijab controversies, the attacks on the World Trade Center, and the furor over the Danish cartoons are all examples of international crises that have brought to light the connections between Muslims in the West and the global Muslim world. These new situations entail theoretical and methodological challenges for the study of contemporary Islam, and it has become crucial that we avoid essentializing either Islam or Muslims and resist the rhetorical structures of discourses that are preoccupied with security and terrorism.
In this article, I argue that Islam as a religious tradition is a terra incognita. A preliminary reason for this situation is that there is no consensus on religion as an object of research. Religion, as an academic discipline, has become torn between historical, sociological, and hermeneutical methodologies. With Islam, the situation is even more intricate. In the West, the study of Islam began as a branch of Orientalist studies and therefore followed a separate and distinctive path from the study of religions. Even though the critique of Orientalism has been central to the emergence of the study of Islam in the ªeld of social sciences, tensions remain strong between Islamicists and both anthropologists and sociologists. The topic of Islam and Muslims in the West is embedded in this struggle. One implication of this methodological tension is that students of Islam who began their academic career studying Islam in France, Germany, or America ªnd it challenging to establish credibility as scholars of Islam, particularly in the North American academic
context.

US Hamas policy blocks Middle East peace

Henry Siegman


Failed bilateral talks over these past 16 years have shown that a Middle East peace accord can never be reached by the parties themselves. Israeli governments believe they can defy international condemnation of their illegal colonial project in the West Bank because they can count on the US to oppose international sanctions. Bilateral talks that are not framed by US-formulated parameters (based on Security Council resolutions, the Oslo accords, the Arab Peace Initiative, the “road map” and other previous Israeli-Palestinian agreements) cannot succeed. Israel’s government believes that the US Congress will not permit an American president to issue such parameters and demand their acceptance. What hope there is for the bilateral talks that resume in Washington DC on September 2 depends entirely on President Obama proving that belief to be wrong, and on whether the “bridging proposals” he has promised, should the talks reach an impasse, are a euphemism for the submission of American parameters. Such a US initiative must offer Israel iron-clad assurances for its security within its pre-1967 borders, but at the same time must make it clear these assurances are not available if Israel insists on denying Palestinians a viable and sovereign state in the West Bank and Gaza. This paper focuses on the other major obstacle to a permanent status agreement: the absence of an effective Palestinian interlocutor. Addressing Hamas’ legitimate grievances – and as noted in a recent CENTCOM report, Hamas has legitimate grievances – could lead to its return to a Palestinian coalition government that would provide Israel with a credible peace partner. If that outreach fails because of Hamas’ rejectionism, the organization’s ability to prevent a reasonable accord negotiated by other Palestinian political parties will have been significantly impeded. If the Obama administration will not lead an international initiative to define the parameters of an Israeli-Palestinian agreement and actively promote Palestinian political reconciliation, Europe must do so, and hope America will follow. Na žalost, there is no silver bullet that can guarantee the goal of “two states living side by side in peace and security.”
But President Obama’s present course absolutely precludes it.

Islamska politična kultura, demokracija, in človekove pravice

Daniel E. Cena

Trdimo, da islam olajša avtoritarnost, contradicts the values of Western societies, and significantly affects important political outcomes in Muslim nations. Posledično, učenjaki, komentatorji, and government officials frequently point to ‘‘Islamic fundamentalism’’ as the next ideological threat to liberal democracies. Ta pogled, vendar, is based primarily on the analysis of texts, Islamska politična teorija, and ad hoc studies of individual countries, ki ne upoštevajo drugih dejavnikov. It is my contention that the texts and traditions of Islam, kot druge religije, se lahko uporablja za podporo različnih političnih sistemov in politik. Country specific and descriptive studies do not help us to find patterns that will help us explain the varying relationships between Islam and politics across the countries of the Muslim world. Od tod tudi, nov pristop k preučevanju
zahteva se povezava med islamom in politiko.
predlagam, s strogo oceno odnosa med islamom, demokracija, in človekove pravice na mednarodni ravni, that too much emphasis is being placed on the power of Islam as a political force. I first use comparative case studies, which focus on factors relating to the interplay between Islamic groups and regimes, ekonomski vplivi, etnične razcepe, in družbeni razvoj, to explain the variance in the influence of Islam on politics across eight nations. I argue that much of the power
attributed to Islam as the driving force behind policies and political systems in Muslim nations can be better explained by the previously mentioned factors. I also find, contrary to common belief, that the increasing strength of Islamic political groups has often been associated with modest pluralization of political systems.
I have constructed an index of Islamic political culture, based on the extent to which Islamic law is utilized and whether and, if so, how,Western ideas, institucije, and technologies are implemented, to test the nature of the relationship between Islam and democracy and Islam and human rights. This indicator is used in statistical analysis, which includes a sample of twenty-three predominantly Muslim countries and a control group of twenty-three non-Muslim developing nations. In addition to comparing
Islamic nations to non-Islamic developing nations, statistical analysis allows me to control for the influence of other variables that have been found to affect levels of democracy and the protection of individual rights. The result should be a more realistic and accurate picture of the influence of Islam on politics and policies.

Islamska politična kultura, demokracija, in človekove pravice

Daniel E. Cena

Trdimo, da islam olajša avtoritarnost, nasprotuje

vrednote zahodnih družb, in pomembno vpliva na pomembne politične rezultate

pri muslimanskih narodih. Posledično, učenjaki, komentatorji, in vlada

uradniki pogosto navajajo, da je naslednji "islamski fundamentalizem"

ideološka grožnja liberalnim demokracijam. Ta pogled, vendar, temelji predvsem na

o analizi besedil, Islamska politična teorija, in ad hoc študije

posameznih držav, ki ne upoštevajo drugih dejavnikov. Moja trditev je

da so besedila in tradicije islama, kot druge religije,

se lahko uporablja za podporo različnih političnih sistemov in politik. Država

specifične in opisne študije nam ne pomagajo najti vzorcev, ki bodo pomagali

razložimo različna razmerja med islamom in politiko po vsej Evropi

države muslimanskega sveta. Od tod tudi, nov pristop k preučevanju

zahteva se povezava med islamom in politiko.
predlagam, s strogo oceno odnosa med islamom,

demokracija, in človekove pravice na mednarodni ravni, da preveč

poudarek je na moči islama kot politične sile. Jaz prvi

uporabi primerjalne študije primerov, ki se osredotočajo na dejavnike, ki se nanašajo na medsebojno delovanje

med islamskimi skupinami in režimi, ekonomski vplivi, etnične razcepe,

in družbeni razvoj, razložiti odstopanje v vplivu

Islam o politiki v osmih državah.

ISLAMSKA VERA v AMERICI

James. Beverley

AMERIKA ZAČENI NOVI MILENIJ, KI JE NAJBOLJ RELIGIOUSLY raznolikih narodov vseh časov. Nikjer drugje na svetu se tako veliko ljudi - ki jim je bila ponujena izbira brez vpliva vlade - poistoveti s tako široko paleto verskih in duhovnih skupnosti. Nikjer drugje človeško iskanje smisla ni bilo tako raznoliko. V Ameriki danes, obstajajo skupnosti in centri za čaščenje, ki predstavljajo vse svetovne religije.
Ameriška pokrajina je pikčasta s cerkvami, templji, sinagoge, in mošeje. Zen budistični zendovi sedijo ob binkoštnih tabernakelih. Hasidski Judje se sprehajajo po ulicah s hindujskimi svami. Najbolj neverjetno od vseh, razmeroma malo konfliktov je prišlo med religijami v Ameriki. To dejstvo, v kombinaciji z visoko stopnjo tolerance med prepričanji in praksami drug drugega, je dovolila Ameriki, da ustvari ljudi dobre volje, ki so pripravljeni poskušati razrešiti morebitne napetosti. Serija Vera v Ameriko slavi raznoliko ameriško versko dediščino.
Ljudje vere in idealov, ki so hrepeneli po boljšem svetu, so ustvarili edinstveno družbo, v kateri je svoboda verskega izražanja temelj kulture. Svoboda, ki jo Amerika ponuja ljudem vere, pomeni, da niso imele domovanja le starodavne religije
tukaj, vendar so se uveljavili tudi novejši načini izražanja duhovnosti. Od ogromnih cerkva v velikih mestih do majhnih duhovnih skupnosti v mestih in vaseh, vera v Ameriko še nikoli ni bila močnejša. Poti, ki so jih prehodile različne religije
Ameriška zgodovina je le ena od zgodb, ki jih bodo bralci našli v tej seriji. Kot vse, kar ljudje ustvarjajo, religija še zdaleč ni popolna. Vendar pa, njen prispevek k kulturi in zmožnost pomagati ljudem sta impresivna, in te dosežke bomo našli v vseh knjigah v seriji. Medtem, zavedanje in strpnost do različnih poti, ki jih vodijo naši sosedje do duhovnega življenja, je postalo vse pomembnejši del državljanstva v Ameriki.
Danes, bolj kot kdajkoli, Amerika kot celota daje svojo vero v svobodo - svobodo verovanja.

STRATEGIJE ZA UPORABO POLITIČNEGA ISLAMA

SHADI HAMID

AMANDA KADLEC

Politični islam je danes najbolj aktivna politična sila na Bližnjem vzhodu. Njegova prihodnost je tesno povezana z prihodnostjo regije. Če bi se ZDA in Evropska unija zavezali podpirati politične reforme v regiji, morali bodo izmisliti beton, skladne strategije za vključevanje islamističnih skupin. Pa vendar, ZDA. na splošno ni želel odpreti dialoga s temi gibanji. podobno, Izjema je bila sodelovanje EU z islamisti, ne pravilo. Tam, kjer obstajajo stiki na nizki ravni, služijo predvsem za zbiranje informacij, ne strateških ciljev. ZDA. EU ima številne programe, ki se ukvarjajo z gospodarskim in političnim razvojem v regiji - med njimi pobuda za partnerstvo na Bližnjem vzhodu (MEPI), korporacijo Millennium Challenge (MCC), Unija za Sredozemlje, in evropsko sosedsko politiko (ENP) - vendar pa le malo govorijo o tem, kako se izziv islamistične politične opozicije ujema s širšimi regionalnimi cilji. zunaj ZDA. Pomoč in programiranje demokracije v EU so skoraj v celoti usmerjeni bodisi k avtoritarnim vladam bodisi bodisi sekularnim skupinam civilne družbe z minimalno podporo v njihovih družbah..
Prišel je čas za ponovno oceno trenutnih politik. Od septembra septembra 11, 2001, podpiranje demokracije na Bližnjem vzhodu je dobilo večji pomen za zahodne oblikovalce politike, ki vidijo povezavo med pomanjkanjem demokracije in političnim nasiljem. Večja pozornost je bila namenjena razumevanju različic političnega islama. Nova ameriška administracija je bolj odprta za širjenje komunikacije z muslimanskim svetom. Medtem, velika večina osrednjih islamističnih organizacij - tudi Muslimanska bratovščina v Egiptu, Jordanska fronta islamske akcije (IAF), Maroška stranka pravičnosti in razvoja (PJD), islamsko ustavno gibanje Kuvajta, in jemenska stranka Islama - so podpora politični reformi in demokraciji vedno bolj osrednja sestavina njihovih političnih platform. Poleg tega, mnogi so izrazili veliko zanimanje za odpiranje dialoga s ZDA. in vlade EU.
Prihodnost odnosov med zahodnimi državami in Bližnjim vzhodom je lahko v veliki meri odvisna od stopnje, v kateri prvi vključujejo nenasilne islamistične stranke v širok dialog o skupnih interesih in ciljih. V zadnjem času se je razširilo število raziskav o povezanosti z islamisti, toda le malo jih jasno obravnava, kaj bi lahko pomenilo v praksi. Kot Zoé Nautré, gostujoči kolega na nemškem svetu za zunanje odnose, postavlja, „EU razmišlja o angažmaju, vendar ne ve, kako.“ 1 V upanju, da razpravlja razpravo, ločimo med tremi stopnjami „angažiranosti,"Vsak z različnimi sredstvi in ​​konci: stiki na nizki ravni, strateški dialog, in partnerstvo.

Islam, Politični islam in America

Arabska Insight

although the factors accounting for the deterioration of America’s reputationin the Arab and Muslim world after Sept. 11 are numerous, ZDA. positionvis-à-vis political Islam remains an important factor in reinforcing the negativeview of America. An important issue that has driven much of the anti-Americanismwe observe in the region today pertains to an evident contradiction between U.S.discourse on democratization and political reform on one hand, and its negativeresponse to the electoral gains made by groups like Hamas in the Palestinian Territoriesor the Muslim Brotherhood in Egypt. As a result of this discrepancy, manyobservers have proposed alternative ways for Washington to advance the cause ofdemocracy in the Arab world. One of the proposed ideas involves holding-off oncalling for immediate elections, and focusing instead on promoting other prerequisitesof political reform. Others suggested employing new strategies that wouldguarantee the defeat of political Islamists at ballot boxes.Undoubtedly, there is a soaring need for a better understanding of Islamistmovements in the region, given the fundamental differences among such groups.Moreover, many Islamist movements are experiencing a process of change thatwarrants a revision of the existing conventional wisdom about political Islam. Notonly that, but many of those groups remain unknown in Western, particularlyAmerican, discussions of Islamist movements. Zato, formulating a constructiveand effective American policy toward Islam in a broad sense, but more specificallytoward political Islam, will require a new and a more nuanced intellectualmapping of contemporary Islam and political Islam in the region.Given these various demands, the editorial team of Arab Insight took the initiativeto shed light on the topic of American policies toward both Islam and politicalIslam. The topic is presented in two sections:Section I presents several Arab responses to American policy toward Islamists.


The United States and Egypt

A Conference Report

The study of bilateral relations has fallen deeply out of favor in the academiccommunity. Political science has turned to the study of international state systemsrather than relations between individual states; anthropologists and sociologists arefar more interested in non-state actors; and historians have largely abandonedstates altogether. It is a shame, because there is much to be learned from bilateralrelationships, and some such relationships are vital—not only to the countriesinvolved, but also to a broader array of countries.One such vital relationship is that between the United States and Egypt. Forgedduring the Cold War almost entirely on the issue of Arab-Israeli peacemaking, theU.S.-Egyptian bilateral relationship has deepened and broadened over the lastquarter century. Egypt remains one of the United States’ most important Arab allies,and the bilateral relationship with Washington remains the keystone of Egypt’sforeign policy. Strong U.S.-Egyptian bilateral relations are also an important anchorfor states throughout the Middle East and for Western policy in the region. Therelationship is valuable for policymakers in both countries; doing without it isunthinkable.To explore this relationship, the CSIS Middle East Program, in cooperation with theAl-Ahram Center for Political and Strategic Studies in Cairo, convened a one-dayconference on June 26, 2003, entitled, “The United States and Egypt: Building thePartnership.” The goal of the meeting was to brainstorm how that partnership mightbe strengthened.Participants agreed that much needs to be done on the diplomatic, political, vojaška,and economic levels. Although all did not agree on a single course forward, theparticipants unanimously concurred that a stronger U.S.-Egyptian relationship is verymuch in the interests of both countries, and although it will require a great deal ofwork to achieve, the benefits are worth the effort.

Muslimanska bratovščina v ZDA

MBusVodstvo ZDA. muslimanska bratovščina (MB, ali Bratstvo) je dejal, da je njegov cilj
je bil in je džihad, katerega cilj je uničiti ZDA. od znotraj. Vodstvo Bratstva je
je še povedal, da je način za dosego tega cilja ustanovitev islamskih organizacij v
zunaj ZDA. pod nadzorom Muslimanske bratovščine. Od zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja, bratovščina ima
zgrajena izdelana prikrita organizacijska infrastruktura, na kateri je bil zgrajen sklop javnih oz
»front« organizacije. Trenutni U.S. Vodstvo Bratstva je poskušalo zanikati to zgodovino,
oba trdita, da ni točna in hkrati trdita, da predstavlja starejšega
obliko mišljenja znotraj Bratstva. Pregled javnih in zasebnih dokumentov Bratstva,
vendar, kaže, da je ta zgodovina točna in da jo je prevzela Bratovščina
nobenega dejanja, ki bi dokazalo spremembo načina razmišljanja in/ali dejavnosti.sss

Steven MerleyMBus

Vodstvo ZDA. muslimanska bratovščina (MB, ali Bratstvo) je rekel, da je bil in je njegov cilj džihad, katerega cilj je uničenje ZDA. od znotraj.

Vodstvo bratovščine je tudi dejalo, da je način za dosego tega cilja ustanovitev islamskih organizacij v ZDA.. pod nadzorom Muslimanske bratovščine.

Od zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja, Bratstvo je zgradilo dovršeno prikrito organizacijsko infrastrukturo, na kateri je bil zgrajen niz javnih ali "sprednjih" organizacij.

Trenutni U.S. Vodstvo Bratstva je poskušalo zanikati to zgodovino, oba trdita, da ni točna, in hkrati trdita, da predstavlja starejšo obliko mišljenja znotraj Bratstva.

Pregled javnih in zasebnih dokumentov Bratstva, vendar, kaže, da je ta zgodovina točna in da Bratstvo ni ukrepalo, da bi dokazalo spremembo v svojem načinu razmišljanja in/ali dejavnosti.