Vsi vnosi v "Malezija" Kategorija
Islam in izdelava državne moči
Seyyed vali reza Nasr
leta 1979 General Mohamed Zia ul-Haq, vojaški vladar Pakistan, izjavil, da bi Pakistan postala islamska država. Islamske vrednote in norme bi služil kot temelj nacionalne identitete, pravo, gospodarstvo, in socialni odnosi, in bi navdih vse oblikovanju politike. leta 1980 Mahathir Muhammad, the new prime minister of Malaysia, introduced a similar broad-based plan to anchor state policy making in Islamic values, and to bring his country’s laws and economic practices in line with the teachings of Islam. Why did these rulers choose the path of “Islamization” for their countries? And how did one-time secular postcolonial states become the agents of Islamization and the harbinger of the “true” Islamic state?
Malezija in Pakistan sta od poznih sedemdesetih do zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja sledila edinstveni poti razvoja, ki se razlikuje od izkušenj drugih držav tretjega sveta.. V teh dveh državah je bila verska identiteta integrirana v državno ideologijo, da bi se cilj in proces razvoja seznanil z islamskimi vrednotami.
Ta podvig je predstavil tudi zelo drugačno sliko odnosa med islamom in politiko v muslimanskih družbah. V Maleziji in Pakistanu, to so bile državne institucije in ne islamistični aktivisti (tisti, ki zagovarjajo politično branje islama; znani tudi kot revivalisti ali fundamentalisti) ki so bili varuhi islama in zagovorniki njegovih interesov. To nakazuje a
very different dynamic in the ebbs and flow of Islamic politics—in the least pointing to the importance of the state in the vicissitudes of this phenomenon.
What to make of secular states that turn Islamic? What does such a transformation mean for the state as well as for Islamic politics?
This book grapples with these questions. This is not a comprehensive account of Malaysia’s or Pakistan’s politics, nor does it cover all aspects of Islam’s role in their societies and politics, although the analytical narrative dwells on these issues considerably. This book is rather a social scientific inquiry into the phenomenon of secular postcolonial states becoming agents of Islamization, and more broadly how culture and religion serve the needs of state power and development. Analiza tukaj sloni na teoretičnih razpravah
v družbenih vedah državnega vedenja in vloge kulture in religije pri tem. Bolj pomembno, sklepa iz primerov, ki jih preučuje, da naredi širše zaključke, ki so zanimivi za discipline.
| sep 25, 2010 | Komentarji 0
ISLAM, DEMOCRACY & THE USA:
Cordoba Foundation
Abdullah Faliq
Intro ,
In spite of it being both a perennial and a complex debate, Arches Quarterly reexamines from theological and practical grounds, the important debate about the relationship and compatibility between Islam and Democracy, as echoed in Barack Obama’s agenda of hope and change. Whilst many celebrate Obama’s ascendancy to the Oval Office as a national catharsis for the US, others remain less optimistic of a shift in ideology and approach in the international arena. While much of the tension and distrust between the Muslim world and the USA can be attributed to the approach of promoting democracy, typically favoring dictatorships and puppet regimes that pay lip-service to democratic values and human rights, the aftershock of 9/11 has truly cemented the misgivings further through America’s position on political Islam. It has created a wall of negativity as found by worldpublicopinion.org, according to which 67% of Egyptians believe that globally America is playing a “mainly negative” role.
America’s response has thus been apt. By electing Obama, many around the world are pinning their hopes for developing a less belligerent, but fairer foreign policy towards the Muslim world. Th e test for Obama, as we discuss, is how America and her allies promote democracy. Will it be facilitating or imposing?
Še več, can it importantly be an honest broker in prolonged zones of confl icts? Enlisting the expertise and insight of prolifi
c scholars, academics, seasoned journalists and politicians, Arches Quarterly brings to light the relationship between Islam and Democracy and the role of America – as well as the changes brought about by Obama, in seeking the common ground. Anas Altikriti, the CEO of Th e Cordoba Foundation provides the opening gambit to this discussion, where he refl ects on the hopes and challenges that rests on Obama’s path. Following Altikriti, the former advisor to President Nixon, Dr Robert Crane off ers a thorough analysis of the Islamic principle of the right to freedom. Anwar Ibrahim, former Deputy Prime Minister of Malaysia, enriches the discussion with the practical realities of implementing democracy in Muslim dominant societies, namreč, in Indonesia and Malaysia.
We also have Dr Shireen Hunter, of Georgetown University, ZDA, who explores Muslim countries lagging in democratisation and modernisation. Th is is complemented by terrorism writer, Dr Nafeez Ahmed’s explanation of the crisis of post-modernity and the
demise of democracy. Dr Daud Abdullah (Director of Middle East Media Monitor), Alan Hart (former ITN and BBC Panorama correspondent; author of Zionism: Th e Real Enemy of the Jews) and Asem Sondos (Editor of Egypt’s Sawt Al Omma weekly) concentrate on Obama and his role vis-à-vis democracy-promotion in the Muslim world, as well as US relations with Israel and the Muslim Brotherhood.
Minister of Foreign Aff airs, Maldives, Ahmed Shaheed speculates on the future of Islam and Democracy; Cllr. Gerry Maclochlainn
– a Sinn Féin member who endured four years in prison for Irish Republican activities and a campaigner for the Guildford 4 and Birmingham 6, refl ects on his recent trip to Gaza where he witnessed the impact of the brutality and injustice meted out against Palestinians; Dr Marie Breen-Smyth, Director of the Centre for the Study of Radicalisation and Contemporary Political Violence discusses the challenges of critically researching political terror; Dr Khalid al-Mubarak, writer and playwright, discusses prospects of peace in Darfur; and fi nally journalist and human rights activist Ashur Shamis looks critically at the democratisation and politicisation of Muslims today.
We hope all this makes for a comprehensive reading and a source for refl ection on issues that aff ect us all in a new dawn of hope.
Thank you
| sep 07, 2010 | Komentarji 0
A Muslim Archipelago
Max L. bruto
This book has been many years in the making, as the author explains in his Preface, though he wrote most of the actual text during his year as senior Research Fellow with the Center for Strategic Intelligence Research. The author was for many years Dean of the School of Intelligence Studies at the Joint Military Intelligence College. Even though it may appear that the book could have been written by any good historian or Southeast Asia regional specialist, this work is illuminated by the author’s more than three decades of service within the national Intelligence Community. His regional expertise often has been applied to special assessments for the Community. With a knowledge of Islam unparalleled among his peers and an unquenchable thirst for determining how the goals of this religion might play out in areas far from the focus of most policymakers’ current attention, the author has made the most of this opportunity to acquaint the Intelligence Community and a broader readership with a strategic appreciation of a region in the throes of reconciling secular and religious forces.
This publication has been approved for unrestricted distribution by the Office of Security Review, Department of Defense.
| avgust 27, 2010 | Komentarji 0
Islamistične opozicijske stranke in potencial za sodelovanje v EU
Toby Archer
Heidi Huuhtanen
Glede na vse večji pomen islamističnih gibanj v muslimanskem svetu in
način, kako je radikalizacija vplivala na svetovne dogodke od preloma stoletja, to
Pomembno je, da EU oceni svoje politike do akterjev znotraj tistega, kar je lahko ohlapno
imenovan "islamski svet". Še posebej pomembno je vprašati, ali in kako se vključiti
z različnimi islamističnimi skupinami.
To ostaja sporno tudi v EU. Nekateri menijo, da islamske vrednote to
ležijo za islamističnimi strankami preprosto niso združljive z zahodnimi ideali demokracije in
človekove pravice, medtem ko drugi zaradi naraščajočega vidika angažiranost vidijo kot realno potrebo
domačega pomena islamističnih strank in njihovega vse večjega vključevanja v mednarodne
zadeve. Druga perspektiva je, da bi se demokratizacija v muslimanskem svetu povečala
Evropska varnost. Veljavnost teh in drugih argumentov glede tega, ali in kako
EU bi se morala vključiti v preizkus le s preučevanjem različnih islamističnih gibanj in
njihove politične okoliščine, po državi.
Demokratizacija je osrednja tema skupnih zunanjepolitičnih ukrepov EU, kot je bilo položeno
v členu 11 Pogodbe o Evropski uniji. Pri tem so upoštevale številne države
Poročilo ni demokratično, ali ne povsem demokratičen. V večini teh držav, Islamistični
stranke in gibanja predstavljajo veliko nasprotovanje prevladujočim režimom, in
v nekaterih tvorijo največji opozicijski blok. Evropske demokracije so že dolgo morale
ukvarjajo se z vladnimi režimi, ki so avtoritarni, vendar je nov pritisk nov
za demokratično reformo v državah, v katerih imajo najverjetnejši upravičenci, Iz
Stališče EU, različni in včasih problematični pristopi k demokraciji in njeni
povezane vrednosti, kot so manjšinske in ženske pravice ter pravna država. Te obtožbe so
pogosto nasprotovan islamističnim gibanjem, zato je pomembno, da evropski oblikovalci politike to storijo
imeti natančno sliko o politikah in filozofijah potencialnih partnerjev.
Izkušnje iz različnih držav kažejo, da je islamistično več svobode
zabave so dovoljene, bolj zmerni so v svojih dejanjih in idejah. V veliko
primeri, ko se islamistične stranke in skupine že zdavnaj odmikajo od svojega prvotnega cilja
o ustanovitvi Islamske države, ki jo ureja islamsko pravo, in sprejeli osnovne
demokratična načela volilne konkurence za oblast, obstoj drugih političnih
tekmovalci, in politični pluralizem.
| avgust 21, 2010 | Komentarji 0
Reševanje ameriške islamistične dileme: Lekcije iz južne in jugovzhodne Azije
Shadi Hamid
zunaj ZDA. prizadevanja za spodbujanje demokracije na Bližnjem vzhodu so že dolgo paralizirala "islamistična dilema": v teoriji, hočemo demokracijo, ampak, v praksi, se bojijo, da bodo islamistične stranke glavni prejemniki političnega odpiranja. Najbolj tragična manifestacija tega dogodka je bil alžirski debakul iz 1991 in 1992, ko so ZDA molče stale, medtem ko je odločna sekularna vojska odpovedala volitve, potem ko je islamistična stranka dobila parlamentarno večino. V zadnjem času, Busheva administracija se je oddaljila od svoje "agende svobode", potem ko so islamisti na volitvah v celotni regiji presenetljivo uspeli, tudi v Egiptu, Savdska Arabija, in palestinska ozemlja.
Toda tudi naš strah pred islamističnimi strankami - in posledična zavrnitev sodelovanja z njimi - je bil sam nedosleden, velja za nekatere države, za druge pa ne. Bolj kot to, da je država pomembna za ameriške nacionalne varnostne interese, manj so ZDA pripravljene sprejeti islamistične skupine, ki imajo tam vidno politično vlogo. Vendar pa, v državah, ki so manj strateško pomembne, in kjer je ogroženo manj, ZDA so občasno uporabile bolj odmeven pristop. Toda prav tam je bolj na vrsti, da je prepoznavanje vloge nenasilnih islamistov najpomembnejše, in, tukaj, Ameriška politika še naprej primanjkuje.
Po vsej regiji, ZDA aktivno podpirajo avtokratske režime in dajejo zeleno luč za zatiranje kampanj proti skupinam, kot je egipčanska Muslimanska bratovščina, najstarejše in najvplivnejše politično gibanje v regiji. V marcu 2008, med tem, kar mnogi opazovalci ocenjujejo kot najhujše obdobje zatiranja bratovščine od šestdesetih let prejšnjega stoletja, Državna sekretarka Condoleezza Rice se je odrekla a $100 milijon kongresno pooblaščenih zmanjšanja vojaške pomoči Egiptu. Podobno je v Jordaniji. Busheva administracija in Demokratski kongres sta državo pozdravila kot "model" arabske reforme istočasno, ko je zasnovala nove načine manipulacije volilnega procesa, da bi omejila islamistično zastopanost, in ravno tako, ko so bile volitve, ki so jih pestile široke obtožbe o neposredni goljufiji
in togovanja.1 To ni naključje. Egipt in Jordanija sta edini dve arabski državi, ki sta z Izraelom podpisali mirovne pogodbe. Še več, menijo, da so ključnega pomena za ZDA. prizadevanja za boj proti Iranu, stabilizirati Irak, in boj proti terorizmu.
| avgust 19, 2010 | Komentarji 0