Načelo gibanja v strukturi islama

Kot kulturnega gibanja Islam zavrača stari statični pogled na vesolje, in doseže dinamično pogled. Kot čustveno sistema poenotenja priznava vrednost posameznika, kot je na primer, in zavrača bloodrelationship kot osnova človekove enotnosti. Krvno sorodstvo je ukoreninjenost. Iskanje čisto psihološke podlage človeške enotnosti postane možno le z zaznavo, da je vse človeško življenje po svojem izvoru duhovno.1 Takšna zaznava ustvarja sveže zvestobe brez kakršnih koli ceremonialov, ki bi jih ohranjali pri življenju., in omogoča človeku, da se osvobodi zemlje. Krščanstvo, ki se je prvotno pojavilo kot meniški red, je Konstantin preizkusil kot sistem združevanja.2 Njegov neuspeh kot takšen sistem je gnal cesarja Julijana3, da se je vrnil k starim rimskim bogovom, na katere je poskušal postaviti filozofske razlage.. Sodobni civilizacijski zgodovinar je tako orisal stanje civiliziranega sveta v času, ko je islam nastopil na odru zgodovine.: Takrat se je zdelo, da je velika civilizacija, ki je gradila štiri tisoč let, tik pred razpadom., in da se bo človeštvo verjetno vrnilo v tisto stanje barbarstva, kjer je vsako pleme in sekta proti drugemu, in zakon in red sta bila neznana . . . The

stare plemenske sankcije so izgubile svojo moč. Zato stare imperialne metode ne bi več delovale. Nove sankcije, ki jih je uvedel

Krščanstvo je delalo delitev in uničenje namesto enotnosti in reda. To je bil čas, poln tragedij. Civilizacija, kot velikansko drevo, katerega listje je prekrilo svet in katerega veje so rodile zlate sadove umetnosti, znanosti in literature, stal opotekajoč, njegovo deblo ni več živo od tekočega soka vdanosti in spoštovanja, vendar je zgnil do srži, razklana od vojnih viharjev, in jih držijo skupaj samo vrvi starodavnih običajev in zakonov, ki lahko vsak trenutek zaskoči. Ali je bilo mogoče vnesti kakšno čustveno kulturo, ponovno zbrati človeštvo v enotnost in rešiti civilizacijo? Ta kultura mora biti nekaj novega tipa, kajti stare sankcije in obredi so bili mrtvi, in zgraditi druge iste vrste bi bilo delo

stoletja.« Pisatelj nam nato pove, da je svet potreboval novo kulturo, ki bi prevzela mesto kulture prestola., in sistemi združevanja, ki so temeljili na krvnem sorodstvu.

Čudovito je, dodaja, da bi morala taka kultura iz Arabije priti ravno v času, ko je bila najbolj potrebna. Tukaj je, vendar, nič neverjetnega v tem pojavu. Svet-življenje intuitivno vidi svoje potrebe, in v kritičnih trenutkih določi svojo smer. To je kaj, v jeziku vere, imenujemo preroško razodetje. Povsem naravno je, da je islam zablestel v zavesti preprostega ljudstva, ki se ga nobena starodavna kultura ni dotaknila., in zaseda geografski položaj, kjer se tri celine srečajo. Nova kultura najde temelj svetovne enotnosti v načelu Tauhâd.«5 Islam, kot politiko, je le praktično sredstvo, da to načelo postane živi dejavnik v intelektualnem in čustvenem življenju človeštva. Zahteva zvestobo Bogu, ne na prestole. In ker je Bog končna duhovna osnova vsega življenja, zvestoba Bogu dejansko pomeni človekovo zvestobo svoji idealni naravi. Najvišja duhovna osnova vsega življenja, kot ga pojmuje islam, je večna in se razodeva v raznolikosti in spreminjanju. Družba, ki temelji na takšnem pojmovanju Realnosti, se mora uskladiti, v svojem življenju, kategorije stalnosti in spreminjanja. Imeti mora večna načela za urejanje svojega skupnega življenja, kajti večno nam daje oporo v svetu nenehnih sprememb.