ISLAM IN liberalni demokraciji
| sep 08, 2010 | Komentarji 2
Robin Wright
Od vseh izzivov, s katerimi se sooča demokracija v devetdesetih, ena največjih laži v islamskem svetu. Le peščica izmed več kot štirih ducatov pretežno muslimanskih držav je naredila pomembne korake k vzpostavitvi demokratičnih sistemov. Med to peščico–vključno z Albanijo, Bangladeš, Jordan, Kirgizistan, Libanon, Mali, Pakistan, in Turčija–noben še ni dosegel polnega, stabilno, ali varna demokracija. In največji posamezni regionalni blok, ki se upira globalnemu trendu k političnemu pluralizmu, sestavljajo muslimanske države Bližnjega vzhoda in Severne Afrike..
Vendar odpor proti političnim spremembam, povezan z islamskim blokom, ni nujno posledica muslimanske vere. Prav zares, dokazi kažejo ravno obratno. Vladarji v nekaterih najbolj protidemokratičnih režimih v islamskem svetu–kot je Brunej, Indonezija, Irak, Oman, Katar, Sirija, in Turkmenistan–are secular autocrats who refuse to share power with their brethren.
Overall, the obstacles to political pluralism in Islamic countries are not unlike the problems earlier faced in other parts of the world: secular ideologies such as Ba’athism in Iraq and Syria, Pancasila in Indonesia, or lingering communism in some former Soviet Central Asian states brook no real opposition. Ironically, many of these ideologies were adapted from the West; Ba’athism, for instance, was inspired by the European socialism of the 1930s and 1940s. Rigid government controls over everything from communications in Saudi Arabia and Brunei to foreign visitors in Uzbekistan and Indonesia also isolate their people from democratic ideas and debate on popular empowerment. In the largest and poorest Muslim countries, moreover, skupne težave [Končna stran 64] države v razvoju, od nepismenosti in bolezni do revščine, preprosto preživetje postaviti za prednostno nalogo in demokratično politiko spremeniti v navidezno razkošje. Končno, kot njihovi nemuslimanski sosedje v Aziji in Afriki, večina muslimanskih družb nima lokalne zgodovine demokracije, na katero bi lahko črpala. Ker je demokracija v zahodnih državah v zadnjih treh stoletjih vzcvetela, Muslimanske družbe so običajno živele pod kolonialnimi vladarji, kralji, ali plemenski in klanski voditelji.
Z drugimi besedami, niti islam niti njegova kultura nista glavna ovira za politično modernost, tudi če nedemokratični vladarji včasih uporabljajo islam kot svoj izgovor. 1 V Savdski Arabiji, for instance, vladajoča hiša Saud se je naslanjala na vahabizem, puritanska znamka sunitskega islama, najprej združiti plemena Arabskega polotoka in nato upravičiti dinastično oblast. Tako kot druge monoteistične religije, Islam ponuja obsežna in včasih protislovna navodila. V Savdski Arabiji, Islamska načela so bila selektivno oblikovana za vzdrževanje avtoritarne monarhije.
Pila Pod: Članki • Predstavljen
O avtorju:
Komentarji (2)
Pustite Odgovori | Trackback URL
Usually I do not post on blogs, but I would like to say that this article really forced me to do so! Thanks, really nice article.
Thank you for the interesting article… Vendar pa, I find myself unable to swallow the idea of branding democracy as liberal… Yes the two concepts are related as they originate from a common theoretical background, nonetheless, theory of liberal toleration is closely related to Christian faith (kingdom of Christ and kindgom of man) which is not the case in islamic theology or political thinking… Od tod tudi, if we accept the idea of democracy, this does not mean that we should accept the liberal theory as a consequence.