Teroristična in ekstremistična gibanja na Bližnjem vzhodu

Terorizem in asimetrično vojskovanje sta komaj novi značilnosti bližnjevzhodnega vojaškega ravnovesja, in islamski ekstremizem je komajda edini vir ekstremističnega nasilja. Na Bližnjem vzhodu je veliko resnih etničnih in sektaških razlik, in ti že dolgo vodijo v občasno nasilje v posameznih državah, in včasih do velikih civilnih konfliktov. Primeri so državljanske vojne v Jemnu in Dhofarjev upor v Omanu, tako kot dolga zgodovina državljanske vojne v Libanonu in sirsko nasilno zatiranje islamskih političnih skupin, ki so nasprotovale režimu Hafeza al-Asada. Naraščajoča moč Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) septembra 1970 pripeljal do državljanske vojne v Jordaniji. Iranska revolucija v 1979 je sledil resen politični boj, in prizadevanje za izvoz teokratične revolucije, ki je pomagalo sprožiti iransko-iraško vojno. Bahrajn in Savdska Arabija sta imela civilne spopade med svojimi sunitskimi vladajočimi elitami in sovražnimi šiiti, ti spopadi pa so v primeru Savdske Arabije privedli do velikega nasilja. Obstaja tudi, vendar, ima dolgo zgodovino nasilnega islamskega ekstremizma v regiji, včasih spodbujajo režimi, ki so kasneje postali tarča samih islamistov, ki so jih sprva podpirali. Sadat je poskušal uporabiti islamska gibanja kot nasprotje svoji sekularni opoziciji v Egiptu, a ga je po njegovem mirovnem sporazumu z Izraelom eno takšno gibanje umorilo.. Izrael je menil, da je varno sponzorirati islamska gibanja 1967 kot nasprotje PLO, le da bi videli hiter pojav nasilno protiizraelskih skupin. Severni in Južni Jemen sta bila od začetka šestdesetih let prizorišča državnih udarov in državljanskih vojn, in to je bila državljanska vojna v Južnem Jemnu, ki je nazadnje pripeljala do padca njegovega režima in njegove združitve s Severnim Jemnom leta 1990. Padec šaha je vodil do islamističnega prevzema oblasti v Iranu, in odpor proti sovjetski invaziji na Afganistan sta sprožila islamistično reakcijo, ki še vedno vpliva na Bližnji vzhod in ves islamski svet. Savdska Arabija se je morala soočiti z uporom v Veliki mošeji v Meki leta 1979. Verski značaj tega upora je imel veliko skupnih elementov gibanj, ki so nastala po sovjetskem umiku iz Afganistana in zalivski vojni leta 1991. Alžirska prizadevanja za zatiranje zmage islamskih političnih strank na demokratičnih volitvah v 1992 sledila je državljanska vojna, ki traja vse od takrat. Egipt je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vodil dolgo in večinoma uspešno bitko z lastnimi islamskimi ekstremisti, toda Egiptu je le uspelo zatreti taka gibanja, namesto da bi jih izkoreninila. V ostalem arabskem svetu, državljanske vojne na Kosovu in v Bosni so pomagale ustvariti nove kadre islamskih skrajnežev. Savdska Arabija je pred tem utrpela dva velika teroristična napada 2001. Ti napadi so prizadeli center za usposabljanje nacionalne garde in vojašnico USAF v Al Khobarju, in zdi se, da je bil vsaj eden rezultat islamskih ekstremistov. Maroko, Libija, Tunizija, Jordan, Bahrajn, Katar, Oman, in Jemnu sta videla, da so trdolinijska islamistična gibanja postala resna nacionalna grožnja. Čeprav niso neposredno del regije, Sudan je bojeval 15-letno državljansko vojno, ki je verjetno zahtevala več kot dva milijona življenj, in to vojno so podpirali trdi islamistični elementi na arabskem severu. Somalija je od takrat tudi prizorišče državljanske vojne 1991 ki je islamističnim celicam omogočil delovanje v tej državi.